Sem Valerija Treven in stanujem v preprosti vasici, ki se imenuje Smrečje. Bila sem žena in sem mama trem, zdaj že odraslim fantom. Moje otroštvo je bilo lepo, brezskrbno in povezano z naravo. Preživljala sem ga na majhni kmetiji, kjer sem se naučila vseh preprostih del. Učili so me poštenja in iskrenosti, kar še vedno nosim s sabo skozi življenje. Veliko dni sem preživela s svojim starim očetom v njegovi delavnici, kjer je vedno kaj ustvarjal. Ljubezen do ustvarjanja je tako prenesel tudi name. Priučila sem se za šiviljo in v tem našla svoje življenjsko poslanstvo. Moj moto je ŠIVAM IN UŽIVAM. 

Nekaj časa sem preživela ob svoji stari mami, ki je v svoji starosti obležala in s tem dobila izkušnjo, kako prisluhniti in pomagati sočloveku v takšnem obdobju. To znanje mi je pomagalo pri zaposlitvi v domu starejših, kjer sem bila nekaj let in se tam še izpopolnila.

Poročila sem se pri 21-ih letih in si, kot večina punc, tudi jaz ustvarila družino. S pokojnim možem sva gradila dom in vzgajala otroke. Bili smo pač čisto povprečna klasična družina, ki pa se je zrušila pri mojih, še ne 42-ih letih. Soočiti sem se morala z moževim samomorom in ostala sama s tremi najstniki. To je bila prelomnica, ki je posegla v moje življenje. Nikoli nisem pomislila, da bi se mi lahko kaj takega zgodilo, saj je bil mož pravi veseljak.

Kot družino nas je to zelo zaznamovalo, kajti tako kruto dejanje oz. usoda da na hišo poseben pečat. Že sama beseda "samomor" je grozna, kaj šele, da se moraš s tem dejansko soočiti. Hočeš nočeš, se moraš sam spoprijeti s tem in vajeti vzeti v svoje roke. Govorili so mi, naj poslušam svoje srce in naj se ne obremenjujem še z govoricami, kajti ko živiš na vasi, je to še toliko bolj izrazito. Nisem pa niti vedela niti znala prisluhniti svojemu notranjemu glasu.

Sedaj vem, da kar te ne ubije, te okrepi. Veliko sem se naučila iz te izkušnje in prišla do zaključka, da se vse zgodi z razlogom, res prav vse. Zdaj predvsem znam prisluhniti svoji duši in svojemu notranjemu glasu. Ta ima vedno prav! Se je pa težko tega naučiti in še vedno ga včasih ne slišim. To se dogaja vsem nam. A z leti sem modrejša, ves čas se učiš in naučiš. Na ta svet smo prišli po izkušnje in nova znanja. Tako napreduje naša dušica in seveda tudi mi sami.  To lahko rečem sedaj, po tolikem času. Šla sem res čez težke stvari in situacije, ko nisem vedela, kako naprej in ali bom sploh zmogla. Danes sem vesela in ponosna nase, predvsem pa ponosna na svoje tri sinove, da smo s skupnimi močmi zmogli. Hvaležna sem, da sem danes to, kar sem in življenje jemljem drugače. Želim živeti. Kdaj sem tudi obupovala, ko pa sem se ozrla na otroke, pa sem čutila, da je vredno živeti. Sinovom sem dala celo sebe, kolikor sem le lahko v vsakem danem trenutku ali situaciji. Imela sem tudi vero, na katero sem se lahko oprla, pa seveda pogovore s prijateljico. Samomor je bil takrat še bolj tabu tema, jaz pa sem pogovor o tem potrebovala. Pogovor in še pogovor mi je celil rane!

O tej svoji izkušnji sem pripravljena govoriti in prisluhniti sočloveku, ki se s tem spopada. Polagam mu res na srce in dušo, da je o tem treba govoriti, deliti izkušnje in tako pomagati drugemu. S tem celiš tudi sebe. Nikakor ni dobro posegati po raznih analgetikih. Seveda včasih je tudi treba, a sama sem se temu izognila.

Torej, tukaj sem za vas, da prisluhnem vsaki, še tako težki bolečini in s skupnimi močmi bomo zmogli!

Z ljubeznijo do vseh vas, ki se spopadate s tako situacijo,

~Valerija Treven

Rojena sem leta 1949. Moji problemi z odvečnimi kilogrami so se začeli takoj po rojstvu prvega sina, leta 1969. Pred porodom sem tehtala 69 kg, leta 1975, ob rojstvu drugega sina, pa že 118 kg.
Debelost imamo v rodu, k temu je pripomoglo še delo v kuhinji, kjer je bila hrana ves čas na dosegu roke, največji delež pa je k povečanju teže prispevalo moje brezvoljno počutje. Mislim, da bi se mogoče bolj držala reda pri prehrani, če bi mojega moža motila moja prekomerna teža, a se je takoj postavil meni v bran, če me je kdaj kdo žalil zaradi debelosti.

Počutila sem se dobro do leta 2006, ko sem zbolela za rakom na prsih. Takrat sem popolnoma obupala in sem se zredila na 152 kg. Kmalu sem se odločila za hujšanje pod zdravniško kontrolo, saj sem imela težave s hormonskim neravnovesjem. Začela sem hoditi na telovadbo in vsako nedeljo tudi na daljše pohode s prijatelji. Takrat sem sicer shujšala za celih 49 kg, a sem se kmalu spet zredila nazaj na 134 kg. Kljub temu me kilogrami niso ovirali pri hoji in kmečkih opravilih.
Sčasoma sem se ponovno odločila za hujšanje in s pomočjo Herbalife izdelkov, za katere sem zapravila zelo veliko denarja, spet shujšala. Po smrti moža pa sem zopet obupala in se zredila nazaj, saj sem bila brez volje in motivacije ob vseh teh težavah. Pojavljati so se mi začele tudi zdravstvene težave z dihanjem. Osebni zdravnik me je napotil h kardiologu, ki pa ni ugotovil večjih težav s srcem, me je pa zmerjal zaradi prekomerne telesne teže.
Ponovno sem se odločila za hujšanje in do naslednjega pregleda se je moja teža zmanjšala s 129 kg na 100 kg. Čeprav sem bila pohvaljena, se nisem počutila veliko bolje. Izgubila sem voljo in spet pristala pri 122 kg. V času pandemije Covid-19 so me začele boleti noge, predvsem kolena in praktično cela hrbtenica, tako da sem morala opustiti tudi večletno telovadbo in pohode.

Sedaj sem se spet sama začela spopadati z odvečnimi kilogrami in shujšala že za 11 kg. Trudila se bom še naprej, saj je teža pod 95 kg pogoj za operacijo kolen.
Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da sem obsojena na odpovedovanje vsemu in moram biti samo lačna in lačna. Ni lahko, zelo mi je hudo in tudi vest me peče, ko se zredim. Krivdo pripisujem sebi, zato še toliko bolj upam in verjamem, da bom zdržala. V nasprotnem primeru me kmalu čaka invalidski voziček.

~ Anika

Imam multiplo sklerozo. Nič posebnega. Jaz jo imam, a ona mene nima. Daljnega 2008 sem si zaželel zdravnika, ker sem kar naenkrat vse videl z zamikom. Po 4 mesecih sem dočakal nevrologa in rekel mi je, da je bila majhna možganska kap (pa ni bila). No ja, nič takega, kako leto in pol potem sem bil kot nov. Vsi hribi so me bili polni, tekel sem na smučeh,... vse do leta 2014. 30. marca sem bil na Nanosu, 6. aprila sem šel k zdravniku in dobil pol leta bolniške. Nikoli več ni bilo kot prej. Konec hribov, teka... No ja, čez noč sem ogromno izgubil. Toda bolezen sem sprejel in zdaj z njo živim. Ne boste verjeli, z njo sem tudi ogromno pridobil. Še največja težava danes je, da mi zmanjkuje časa.
Imaš samo dve možnosti, da bolezen sprejmeš in z njo živiš, ali prenehaš živeti. Jaz npr. ZELO živim. Imam multiplo sklerozo, a ona mene nima.

~ Emil

Sem Antonija Koren rojena 1973 leta in imam multiplo. Živim za danes, za ta trenutek, ker čez pet minut bo moje stanje lahko že čisto drugačno. Pri meni ni načrtovanja za vnaprej, nisem v pričakovanju prihodnosti, veselim se samo tega trenutka v katerem sem prav zdaj!

Prvi simptomi so se pojavili že v četrtem letniku srednje šole. Pri strojepisju sem se zelo upočasnila, imela sem veliko napak, vendar nisem dala na to večje pozornosti. Po končani šoli se mi je iz dneva v dan bolj vrtelo v glavi, izgledala sem kot najhujši pijanec, nisem videla na desno oko in ne slišala na levo uho. Zdravnica me je nekajkrat poslala na nevrološko. Zmeraj so me po vseh pregledih zavrnili, da je vse BP, kljub temu, da nisem mogla stati na nogah, da se nisem mogla s prstom dotakniti nosu, da nisem zmogla pete postavit na koleno druge noge. Žal sem imela to »srečo«, da sem vedno prišla k istemu zdravniku. Reševalec, ki me je vozil je rekel, da naslednjič me bo pustil tukaj, če me ne bodo sprejeli v bolnico, v takem stanju me ni hotel peljati več domov. No pri naslednjem pregledu na nevrološki pa je bila druga zdravnica oziroma specializantka in me je takoj hospitalizirala. Rekli so mi, da bom prišla iz bolnice samo na vozičku. Rehabilitacija je trajala dve leti. Prišla sem iz bolnice na svojih nogah , vid na desnem očesu pa se mi je povrnil. Potem pa se mi je zgodil čudež, čez noč sem popolnoma okrevala. Zvečer sem komaj prišla do postelje, zjutraj sem vstala zdrava, kot bi se ponovno rodila.

Ponovni problemi so se začeli po rojstvu dvojčkov. Imela sem rizično nosečnost, a sem se počutila še v redu. Ko pa sem rodila dvojčka in so pri fantku, prepozno, pri šestih mesecih ugotavljali ali ima ta otrok sploh hrbtenico in mu postavili diagnozo cerebralna in naju šele po šestih mesecih napotili na nevrofizioterapijo, pri deklici so dva meseca kasneje postavili diagnozo, bronhiolitis, ni se vedelo ali bo preživela. Zelo sem se morala boriti, da so me pustili ob otroku. Po vseh teh stresih se mi je začelo stanje slabšati. Na nevrološki me sploh niso več vodili, kot njihovega pacienta, ker toliko let nisem imela problemov. Leta 2006 ko so bili otroci stari dve leti so mi potrdili diagnozo multipla ter ugotovili, da sem jo imela že od leta 1991.
Ko sem šla po porodniški ponovno v službo me je marsikdo obsodil, da sem pijana. Želela sem imeti palice, da bi lažje hodila, a mož je rekel, da bo to čudno izgledalo, tako da sem se trudila brez palic, a sem večkrat padla. Invalidsko so me upokojili za štiri ure, a sem vse dala od sebe, ko sem šla na delo. Imam 15 let delovne dobe. Sedaj pa sem v pokoju in živim za vsak lep trenutek v mojem življenju. 

~ Antonija

Zbolela sem leta 1976 pri 17 letih. Bilo je mnogo padcev in vzponov in ne bi nekaj na široko razlagala... To je moja zgodba:
Sem mati 3 odraslih otrok, imam 5 vnukov in 3 vnukinje. V mojem življenju ni samo multipla skleroza, imela sem tudi infarkt, ginekološko operacijo, probleme z želodcem, odstranili so mi 4 tumorje, 4 leta sem bila na prosurju in ensurju (umetno dohrajevanje)... Danes pa hvala bogu lahko jem, vendar v mejah normale.

Pred 5 leti sem izgubila mojega dragega moža, vzel mi ga je rak. Nakar sem po hudem stresu dobila sladkorno in zvišan krvni tlak. Vendar nisem še obupala, moje vodilo je: prej sprejmeš svoje probleme, lažje ti bo. Z meditacijo, zdravili in terapijami v Zavodu z ljubeznijo vzdržujem svoje stanje. Nisem zagrenjena, nasprotno, rada živim in zato rada rečem: živi in pusti tudi druge živeti.

~ Djuka

Imam multiplo sklerozo. Od kar sem zbolela, pred davnimi časi, sem spoznala krasne ljudi. Spoznala sem, da ni važna bolezen in kaj vse ne deluje; ampak kaj dobrega iz tega potegneš.

~Manca

Vsi se nekega dne poslovimo od zemeljskega življenja. Vsak na svoj način. Lahko dozoriš od starosti ali bolezni, morda pa te tega sveta odreši hipna smrt zaradi nesreče. Ta je "taboljša", zdaj si in v trenutku te ni! Ni recepta ali zdravila proti smrti.
Za mano je pet let remisije po zdravljenju pljučnega raka. Za zdravstveno stroko uspeh, zame pa…? Razpoloženje niha iz dneva v dan - začneš optimistično, že naslednji trenutek pa si lahko popolnoma na tleh. Človek namreč nikoli več ni isti kot pred boleznijo. Kar nekaj časa potrebuješ, da se sprijazniš s fizičnimi omejitvami, kar pa okolica niti ne opazi. A ko se sprijazniš, da smo tu vsi samo za kratek čas, je vse lažje.

Mislim, da se vsi, tudi jaz, bojimo fizične bolečine in neznanega, zato se veliko ljudi poslužuje tudi alternativnih metod zdravljenja. Te lahko pomagajo ali pa tudi ne. Zdravniki pa, če jim omeniš alternativo, dobijo ošpice. Sicer ne vsi, a moje izkušnje kažejo, da večina njih. In tako te sistem nekako posrka vase in moraš plavati s tokom. Bele halje postavljajo pravila, pa čeprav lahko traja leto ali več, da postavijo pravo diagnozo. Mislijo, da bolezen hliniš in te pošiljajo nazaj delat. Največji hec pa je, da so meni v obdobju enega leta in pol postavili dve čisto nasprotujoči si diagnozi. Če bi se sprijaznila z njima, me danes sigurno ne bi bilo več tukaj. Saj vem, tudi zdravniki so samo ljudje.

In ko daš vse to skozi, se vprašaš: "Kdo vodi naša življenja? Smo to res mi sami? Ali v resnici živimo v skladu z načrtom višje Božje energije? Je naša okvirna življenjska pot začrtana ob rojstvu? Smo prišli popravljati napake iz prejšnjih življenj ali pripraviti svoje duše za višje cilje v onostranstvu?" Kdo bi vedel. To bomo izvedeli, ko se bomo poslovili in prestopili mejo zemeljskega življenja. Zato se več ne bojim niti smrti niti nadaljnjih preizkušenj tukaj in zdaj.

~ Breda

Za rakom dojk sem zbolela konec leta 2002, pri 35 letih. Decembra sem v levi dojki zatipala bulico. Počakala sem do januarja, ko imamo na Vrhniki organizirane preventivne preglede dojk. Zdravnica ki me je pregledala, me je takoj poslala na punkcijo, kjer so ugotovili da imam hormonsko odvisnega raka. Na srečo odkritega v zgodnji fazi. Marca 2003 so me operirali. Dojke ni bilo potrebno amputirati, potrebno pa je bilo obsevanje in hormonska terapija. Pet let sem jemala antihormonsko zdravilo Nolvadex in dve leti Zoladex. Kar je pomenilo da sem padla v umetno meno. Izgubila sem menstruacijo, imela vročinske oblive, bila sem depresivna. Partner Borut, kasneje mož mi je skupaj z družino pomagal premagovati črne misli iz duše. K temu so malo prispevale tudi mlade ozdravljenke združenja Europa Donna, ki sem se jim pridružila ko sem zbolela. Ko sem videla da so vse živahne, vesele, delovne in samozavestne, sem tudi jaz zadihala bolj sproščeno. Nenadoma se mi rak dojk ni zdel več takšen bavbav. Je pa res, da sem se bolj začela posvečati sebi. Če bi se že prej, morda sploh ne bi zbolela. Potem sem se poročila in leta 2006 tudi diplomirala.

Pri moji rehabilitaciji mi je zelo pomagal tudi dr. Žgajnar, ki me je operiral. Ni bil le moj kirurg in onkolog, ampak na neki način tudi moj psihiater. Bil mi je v oporo in popolnoma sem mu zaupala. Vsakič znova sem mu zastavljala cel kup vprašanj in na vsa mi je jasno, razumljivo in zelo prijazno odgovarjal.

Potem sem si zastavila nove cilje v življenju. Zato da bi premagala menopavzne težave, sem se začela ukvarjati s športom, predvsem tekom in kolesarjenjem. Zavestno sem se začela izogibati stresu in odganjati negativne misli. Bolj sem se začela zavedati sebe, svojega obstoja, minljivosti..Posebno pozornost sem usmerila tudi v zdravo prehrano in vračanju nazaj k naravi. Začela sem obdelovati svoj vrt in ugotovila da me to resnično sprošča.

Bolezni nisem skrivala pred nikomer, nasprotno o njej sem na glas in zelo odkrito govorila.

Do konca zdravljenja z zoladexom nisem hodila v službo, potem sem se počasi vrnila za polovični delovni čas. Kmalu potem je šlo podjetje v stečaj in pristala sem na Zavodu za zaposlovanje. Rekla sem si, če sem premagala bolezen, si bom našla tudi drugo delo in našla sem ga.

Sedaj živim dinamično, z možem se veseliva vsakega vikenda, ker zelo rada hodiva v hribe. Vsako leto si privoščiva tudi malo daljši dopust v kateri od tujih dežel. Pustiva si tudi nekaj svobode, ker se mi zdi zelo pomembno za kakovosten partnerski odnos. Zelo rada se družim s prijateljicami »rozikami« iz Europe Donne. Europa Donna, Združenju za boj proti raku dojka. Lepo se imamo skupaj, tudi zato ker se lahko pogovarjamo o vsem, si delimo izkušnje in nasvete.

Bolezen me je prepričala, da smo v resnici veliko močnejši, kot mislimo. Premoremo sposobnosti, ki pridejo na dan, ko se moramo boriti.

~Joži