IMEJMO SE RADE

Za rakom dojk sem zbolela konec leta 2002, pri 35 letih. Decembra sem v levi dojki zatipala bulico. Počakala sem do januarja, ko imamo na Vrhniki organizirane preventivne preglede dojk. Zdravnica ki me je pregledala, me je takoj poslala na punkcijo, kjer so ugotovili da imam hormonsko odvisnega raka. Na srečo odkritega v zgodnji fazi. Marca 2003 so me operirali. Dojke ni bilo potrebno amputirati, potrebno pa je bilo obsevanje in hormonska terapija. Pet let sem jemala antihormonsko zdravilo Nolvadex in dve leti Zoladex. Kar je pomenilo da sem padla v umetno meno. Izgubila sem menstruacijo, imela vročinske oblive, bila sem depresivna. Partner Borut, kasneje mož mi je skupaj z družino pomagal premagovati črne misli iz duše. K temu so malo prispevale tudi mlade ozdravljenke združenja Europa Donna, ki sem se jim pridružila ko sem zbolela. Ko sem videla da so vse živahne, vesele, delovne in samozavestne, sem tudi jaz zadihala bolj sproščeno. Nenadoma se mi rak dojk ni zdel več takšen bavbav. Je pa res, da sem se bolj začela posvečati sebi. Če bi se že prej, morda sploh ne bi zbolela. Potem sem se poročila in leta 2006 tudi diplomirala.

Pri moji rehabilitaciji mi je zelo pomagal tudi dr. Žgajnar, ki me je operiral. Ni bil le moj kirurg in onkolog, ampak na neki način tudi moj psihiater. Bil mi je v oporo in popolnoma sem mu zaupala. Vsakič znova sem mu zastavljala cel kup vprašanj in na vsa mi je jasno, razumljivo in zelo prijazno odgovarjal.

Potem sem si zastavila nove cilje v življenju. Zato da bi premagala menopavzne težave, sem se začela ukvarjati s športom, predvsem tekom in kolesarjenjem. Zavestno sem se začela izogibati stresu in odganjati negativne misli. Bolj sem se začela zavedati sebe, svojega obstoja, minljivosti..Posebno pozornost sem usmerila tudi v zdravo prehrano in vračanju nazaj k naravi. Začela sem obdelovati svoj vrt in ugotovila da me to resnično sprošča.

Bolezni nisem skrivala pred nikomer, nasprotno o njej sem na glas in zelo odkrito govorila.

Do konca zdravljenja z zoladexom nisem hodila v službo, potem sem se počasi vrnila za polovični delovni čas. Kmalu potem je šlo podjetje v stečaj in pristala sem na Zavodu za zaposlovanje. Rekla sem si, če sem premagala bolezen, si bom našla tudi drugo delo in našla sem ga.

Sedaj živim dinamično, z možem se veseliva vsakega vikenda, ker zelo rada hodiva v hribe. Vsako leto si privoščiva tudi malo daljši dopust v kateri od tujih dežel. Pustiva si tudi nekaj svobode, ker se mi zdi zelo pomembno za kakovosten partnerski odnos. Zelo rada se družim s prijateljicami »rozikami« iz Europe Donne. Europa Donna, Združenju za boj proti raku dojka. Lepo se imamo skupaj, tudi zato ker se lahko pogovarjamo o vsem, si delimo izkušnje in nasvete.

Bolezen me je prepričala, da smo v resnici veliko močnejši, kot mislimo. Premoremo sposobnosti, ki pridejo na dan, ko se moramo boriti.

~Joži