ŠIVAM IN UŽIVAM

Sem Valerija Treven in stanujem v preprosti vasici, ki se imenuje Smrečje. Bila sem žena in sem mama trem, zdaj že odraslim fantom. Moje otroštvo je bilo lepo, brezskrbno in povezano z naravo. Preživljala sem ga na majhni kmetiji, kjer sem se naučila vseh preprostih del. Učili so me poštenja in iskrenosti, kar še vedno nosim s sabo skozi življenje. Veliko dni sem preživela s svojim starim očetom v njegovi delavnici, kjer je vedno kaj ustvarjal. Ljubezen do ustvarjanja je tako prenesel tudi name. Priučila sem se za šiviljo in v tem našla svoje življenjsko poslanstvo. Moj moto je ŠIVAM IN UŽIVAM. 

Nekaj časa sem preživela ob svoji stari mami, ki je v svoji starosti obležala in s tem dobila izkušnjo, kako prisluhniti in pomagati sočloveku v takšnem obdobju. To znanje mi je pomagalo pri zaposlitvi v domu starejših, kjer sem bila nekaj let in se tam še izpopolnila.

Poročila sem se pri 21-ih letih in si, kot večina punc, tudi jaz ustvarila družino. S pokojnim možem sva gradila dom in vzgajala otroke. Bili smo pač čisto povprečna klasična družina, ki pa se je zrušila pri mojih, še ne 42-ih letih. Soočiti sem se morala z moževim samomorom in ostala sama s tremi najstniki. To je bila prelomnica, ki je posegla v moje življenje. Nikoli nisem pomislila, da bi se mi lahko kaj takega zgodilo, saj je bil mož pravi veseljak.

Kot družino nas je to zelo zaznamovalo, kajti tako kruto dejanje oz. usoda da na hišo poseben pečat. Že sama beseda "samomor" je grozna, kaj šele, da se moraš s tem dejansko soočiti. Hočeš nočeš, se moraš sam spoprijeti s tem in vajeti vzeti v svoje roke. Govorili so mi, naj poslušam svoje srce in naj se ne obremenjujem še z govoricami, kajti ko živiš na vasi, je to še toliko bolj izrazito. Nisem pa niti vedela niti znala prisluhniti svojemu notranjemu glasu.

Sedaj vem, da kar te ne ubije, te okrepi. Veliko sem se naučila iz te izkušnje in prišla do zaključka, da se vse zgodi z razlogom, res prav vse. Zdaj predvsem znam prisluhniti svoji duši in svojemu notranjemu glasu. Ta ima vedno prav! Se je pa težko tega naučiti in še vedno ga včasih ne slišim. To se dogaja vsem nam. A z leti sem modrejša, ves čas se učiš in naučiš. Na ta svet smo prišli po izkušnje in nova znanja. Tako napreduje naša dušica in seveda tudi mi sami.  To lahko rečem sedaj, po tolikem času. Šla sem res čez težke stvari in situacije, ko nisem vedela, kako naprej in ali bom sploh zmogla. Danes sem vesela in ponosna nase, predvsem pa ponosna na svoje tri sinove, da smo s skupnimi močmi zmogli. Hvaležna sem, da sem danes to, kar sem in življenje jemljem drugače. Želim živeti. Kdaj sem tudi obupovala, ko pa sem se ozrla na otroke, pa sem čutila, da je vredno živeti. Sinovom sem dala celo sebe, kolikor sem le lahko v vsakem danem trenutku ali situaciji. Imela sem tudi vero, na katero sem se lahko oprla, pa seveda pogovore s prijateljico. Samomor je bil takrat še bolj tabu tema, jaz pa sem pogovor o tem potrebovala. Pogovor in še pogovor mi je celil rane!

O tej svoji izkušnji sem pripravljena govoriti in prisluhniti sočloveku, ki se s tem spopada. Polagam mu res na srce in dušo, da je o tem treba govoriti, deliti izkušnje in tako pomagati drugemu. S tem celiš tudi sebe. Nikakor ni dobro posegati po raznih analgetikih. Seveda včasih je tudi treba, a sama sem se temu izognila.

Torej, tukaj sem za vas, da prisluhnem vsaki, še tako težki bolečini in s skupnimi močmi bomo zmogli!

Z ljubeznijo do vseh vas, ki se spopadate s tako situacijo,

~Valerija Treven