Sem Valerija Treven in stanujem v preprosti vasici, ki se imenuje Smrečje. Bila sem žena in sem mama trem, zdaj že odraslim fantom. Moje otroštvo je bilo lepo, brezskrbno in povezano z naravo. Preživljala sem ga na majhni kmetiji, kjer sem se naučila vseh preprostih del. Učili so me poštenja in iskrenosti, kar še vedno nosim s sabo skozi življenje. Veliko dni sem preživela s svojim starim očetom v njegovi delavnici, kjer je vedno kaj ustvarjal. Ljubezen do ustvarjanja je tako prenesel tudi name. Priučila sem se za šiviljo in v tem našla svoje življenjsko poslanstvo. Moj moto je ŠIVAM IN UŽIVAM. Nekaj časa sem preživela ob svoji stari mami, ki je v svoji starosti obležala in s tem dobila izkušnjo, kako prisluhniti in pomagati sočloveku v takšnem obdobju. To znanje mi je pomagalo pri zaposlitvi...

Rojena sem leta 1949. Moji problemi z odvečnimi kilogrami so se začeli takoj po rojstvu prvega sina, leta 1969. Pred porodom sem tehtala 69 kg, leta 1975, ob rojstvu drugega sina, pa že 118 kg.Debelost imamo v rodu, k temu je pripomoglo še delo v kuhinji, kjer je bila hrana ves čas na dosegu roke, največji delež pa je k povečanju teže prispevalo moje brezvoljno počutje. Mislim, da bi se mogoče bolj držala reda pri prehrani, če bi mojega moža motila moja prekomerna teža, a se je takoj postavil meni v bran, če me je kdaj kdo žalil zaradi debelosti. Počutila sem se dobro do leta 2006, ko sem zbolela za rakom na prsih. Takrat sem popolnoma obupala in sem se zredila na 152 kg. Kmalu sem se odločila za hujšanje pod zdravniško kontrolo, saj sem imela težave s hormonskim neravnovesjem. Začela sem...

Imam multiplo sklerozo. Nič posebnega. Jaz jo imam, a ona mene nima. Daljnega 2008 sem si zaželel zdravnika, ker sem kar naenkrat vse videl z zamikom. Po 4 mesecih sem dočakal nevrologa in rekel mi je, da je bila majhna možganska kap (pa ni bila). No ja, nič takega, kako leto in pol potem sem bil kot nov. Vsi hribi so me bili polni, tekel sem na smučeh,... vse do leta 2014. 30. marca sem bil na Nanosu, 6. aprila sem šel k zdravniku in dobil pol leta bolniške. Nikoli več ni bilo kot prej. Konec hribov, teka... No ja, čez noč sem ogromno izgubil. Toda bolezen sem sprejel in zdaj z njo živim. Ne boste verjeli, z njo sem tudi ogromno pridobil. Še največja težava danes je, da mi zmanjkuje časa.Imaš samo dve možnosti, da bolezen sprejmeš in z njo živiš, ali prenehaš živeti. Jaz npr. ZELO živim....

Sem Antonija Koren rojena 1973 leta in imam multiplo. Živim za danes, za ta trenutek, ker čez pet minut bo moje stanje lahko že čisto drugačno. Pri meni ni načrtovanja za vnaprej, nisem v pričakovanju prihodnosti, veselim se samo tega trenutka v katerem sem prav zdaj! Prvi simptomi so se pojavili že v četrtem letniku srednje šole. Pri strojepisju sem se zelo upočasnila, imela sem veliko napak, vendar nisem dala na to večje pozornosti. Po končani šoli se mi je iz dneva v dan bolj vrtelo v glavi, izgledala sem kot najhujši pijanec, nisem videla na desno oko in ne slišala na levo uho. Zdravnica me je nekajkrat poslala na nevrološko. Zmeraj so me po vseh pregledih zavrnili, da je vse BP, kljub temu, da nisem mogla stati na nogah, da se nisem mogla s prstom dotakniti nosu, da nisem zmogla pete...

Zbolela sem leta 1976 pri 17 letih. Bilo je mnogo padcev in vzponov in ne bi nekaj na široko razlagala... To je moja zgodba:Sem mati 3 odraslih otrok, imam 5 vnukov in 3 vnukinje. V mojem življenju ni samo multipla skleroza, imela sem tudi infarkt, ginekološko operacijo, probleme z želodcem, odstranili so mi 4 tumorje, 4 leta sem bila na prosurju in ensurju (umetno dohrajevanje)... Danes pa hvala bogu lahko jem, vendar v mejah normale. Pred 5 leti sem izgubila mojega dragega moža, vzel mi ga je rak. Nakar sem po hudem stresu dobila sladkorno in zvišan krvni tlak. Vendar nisem še obupala, moje vodilo je: prej sprejmeš svoje probleme, lažje ti bo. Z meditacijo, zdravili in terapijami v Zavodu z ljubeznijo vzdržujem svoje stanje. Nisem zagrenjena, nasprotno, rada živim in zato rada rečem:...