Odvečni kilogrami

Rojena sem leta 1949. Moji problemi z odvečnimi kilogrami so se začeli takoj po rojstvu prvega sina, leta 1969. Pred porodom sem tehtala 69 kg, leta 1975, ob rojstvu drugega sina, pa že 118 kg.
Debelost imamo v rodu, k temu je pripomoglo še delo v kuhinji, kjer je bila hrana ves čas na dosegu roke, največji delež pa je k povečanju teže prispevalo moje brezvoljno počutje. Mislim, da bi se mogoče bolj držala reda pri prehrani, če bi mojega moža motila moja prekomerna teža, a se je takoj postavil meni v bran, če me je kdaj kdo žalil zaradi debelosti.

Počutila sem se dobro do leta 2006, ko sem zbolela za rakom na prsih. Takrat sem popolnoma obupala in sem se zredila na 152 kg. Kmalu sem se odločila za hujšanje pod zdravniško kontrolo, saj sem imela težave s hormonskim neravnovesjem. Začela sem hoditi na telovadbo in vsako nedeljo tudi na daljše pohode s prijatelji. Takrat sem sicer shujšala za celih 49 kg, a sem se kmalu spet zredila nazaj na 134 kg. Kljub temu me kilogrami niso ovirali pri hoji in kmečkih opravilih.
Sčasoma sem se ponovno odločila za hujšanje in s pomočjo Herbalife izdelkov, za katere sem zapravila zelo veliko denarja, spet shujšala. Po smrti moža pa sem zopet obupala in se zredila nazaj, saj sem bila brez volje in motivacije ob vseh teh težavah. Pojavljati so se mi začele tudi zdravstvene težave z dihanjem. Osebni zdravnik me je napotil h kardiologu, ki pa ni ugotovil večjih težav s srcem, me je pa zmerjal zaradi prekomerne telesne teže.
Ponovno sem se odločila za hujšanje in do naslednjega pregleda se je moja teža zmanjšala s 129 kg na 100 kg. Čeprav sem bila pohvaljena, se nisem počutila veliko bolje. Izgubila sem voljo in spet pristala pri 122 kg. V času pandemije Covid-19 so me začele boleti noge, predvsem kolena in praktično cela hrbtenica, tako da sem morala opustiti tudi večletno telovadbo in pohode.

Sedaj sem se spet sama začela spopadati z odvečnimi kilogrami in shujšala že za 11 kg. Trudila se bom še naprej, saj je teža pod 95 kg pogoj za operacijo kolen.
Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da sem obsojena na odpovedovanje vsemu in moram biti samo lačna in lačna. Ni lahko, zelo mi je hudo in tudi vest me peče, ko se zredim. Krivdo pripisujem sebi, zato še toliko bolj upam in verjamem, da bom zdržala. V nasprotnem primeru me kmalu čaka invalidski voziček.

~ Anika