Vsi se nekega dne poslovimo

Vsi se nekega dne poslovimo od zemeljskega življenja. Vsak na svoj način. Lahko dozoriš od starosti ali bolezni, morda pa te tega sveta odreši hipna smrt zaradi nesreče. Ta je "taboljša", zdaj si in v trenutku te ni! Ni recepta ali zdravila proti smrti.
Za mano je pet let remisije po zdravljenju pljučnega raka. Za zdravstveno stroko uspeh, zame pa…? Razpoloženje niha iz dneva v dan - začneš optimistično, že naslednji trenutek pa si lahko popolnoma na tleh. Človek namreč nikoli več ni isti kot pred boleznijo. Kar nekaj časa potrebuješ, da se sprijazniš s fizičnimi omejitvami, kar pa okolica niti ne opazi. A ko se sprijazniš, da smo tu vsi samo za kratek čas, je vse lažje.

Mislim, da se vsi, tudi jaz, bojimo fizične bolečine in neznanega, zato se veliko ljudi poslužuje tudi alternativnih metod zdravljenja. Te lahko pomagajo ali pa tudi ne. Zdravniki pa, če jim omeniš alternativo, dobijo ošpice. Sicer ne vsi, a moje izkušnje kažejo, da večina njih. In tako te sistem nekako posrka vase in moraš plavati s tokom. Bele halje postavljajo pravila, pa čeprav lahko traja leto ali več, da postavijo pravo diagnozo. Mislijo, da bolezen hliniš in te pošiljajo nazaj delat. Največji hec pa je, da so meni v obdobju enega leta in pol postavili dve čisto nasprotujoči si diagnozi. Če bi se sprijaznila z njima, me danes sigurno ne bi bilo več tukaj. Saj vem, tudi zdravniki so samo ljudje.

In ko daš vse to skozi, se vprašaš: "Kdo vodi naša življenja? Smo to res mi sami? Ali v resnici živimo v skladu z načrtom višje Božje energije? Je naša okvirna življenjska pot začrtana ob rojstvu? Smo prišli popravljati napake iz prejšnjih življenj ali pripraviti svoje duše za višje cilje v onostranstvu?" Kdo bi vedel. To bomo izvedeli, ko se bomo poslovili in prestopili mejo zemeljskega življenja. Zato se več ne bojim niti smrti niti nadaljnjih preizkušenj tukaj in zdaj.

~ Breda